Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

IZBRISANI: DOLGE POČITNICE (2011) v KINODVORU

Objavil/a Bigger Than Life 6.03.2012 pod KINO, RECENZIJE

Slovenija je vendarle dobila dokumentarec o Izbrisanih. Na dvajseto obletnico tega škandalozno sramotnega protipravnega političnega dejanja, ki je za osnovne človekove pravice oropalo več kot 20.000 prebivalcev naše nove države. Več kot 20. 000 stalnih prebivalcev republike Slovenije, ki se po osamosvojitvi niso odločili za slovensko državljanstvo, je bilo kaznovanih z nezakonitim izbrisom iz registra stalnih prebivalcev. Izbrisani niso bili vsi tujci, zahodnih, pravih tujcev ta sofisticiran politični ukrep ni doletel. Izbrisani so bili samo tisti tujci, ki so bili etnični pripadniki kakšne druge republike iz naše bivše skupne domovine Jugoslavije. Skratka tujci, ki pred osamosvojitvijo niso bili tujci.

Dokumentarec smo dobili pozno, to dokumentarno novinarsko zgodbo številnih razsežnosti bi morala že zdavnaj posneti naša javna hiša RTV SLO, za to jo plačujemo, če mene vprašate. A dobro, kot pravijo: bolje pozno, kot nikoli, in posnel ga ni raziskovalni novinar, pač pa filmar. In na nek način je tudi to prav. S tem je dokazal, kako velik je v resnici pomen (filmske) kulture v našem prostoru in čemu vse kultura služi. Da je v službi domovine.

Damjan Kozole nam predstavi tri človeške zgodbe s srečnim koncem in v njih okoliščine, v katerih jih je izbris doletel, njihovo neskončno bitko z birokratskimi, policijskimi in pravnimi mlini ter dolgo pot do rešitve. Najdaljša je trajala dolgih 20 let. Dvajset let je trajalo, da je takrat petnajstleten fant, ki je odšel na počitnice v Srbijo in bil medtem izbrisan, dobil nazaj svojo domovino. Ker Slovenija je bila tudi njegova domovina,  čeprav ni imel državljanstva! Prav presunilo me je, ko je opisoval svojo prvo vrnitev po štirih letih neželene odsotnosti. Ko je tam nekje na Madžarskem presedel iz srbskega v slovenski avtobus (ja, tako se je takrat potovalo iz Slovenije v Srbijo ali obratno, to poznam iz lastne izkušnje) in je začutil Slovenijo že v tistem avtobusu: na to ga je spominjala notranjščina s svojo opremo, zavese na oknih, vonj, glasba, ki je odmevala iz zvočnikov … vse! Na slovenskem avtobusu ob neki pumpi na Madžarskem, bogu iza nogu!,  je ta fant spet začutil dom!

Kozoletov dokumentarec je vsekakor vreden ogleda, čeprav ni popoln. Meni malo premalo pove o glavnih akterjih izbrisa, torej tistih, ki so ga idejno domislili v svojih glavah. Film predstavi le, kako je potekalo glasovanje o tem spornem 81. členu Zakona o tujcih: v drugem krogu je bil izglasovan z glasom več. Premalo tudi pove o vseh tragičnih posledicah tega ukrepa. Ljudje so namreč zaradi izbrisa tudi umirali: bili medtem izgnani iz Slovenije domov, na vojna območja in tam zato umrli. V filmu se pojavi tudi izjemni dr. Doplihar, ki vodi ljubljansko ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Postreže nam s krutim podatkom, da je vsaj 117 ljudi zaradi izbrisa storilo samomor. Pokaže pa film aktualen odnos desnice to tega vprašanja in na splošno njihov pogled na pravno državo, človekove pravice ter pomen in vlogo Ustavnega sodišča: desna politična opcija, stara in mlada,  še vedno sprenevedavo lajna svojo lažnivo pesem o izdajalcih Slovenije in odškodninah, ki bodo našo državo spravile na kant! Kozole tudi izpostavi, da vsa zadeva še vedno ni urejena dokončno in zadovoljivo. Na poti do pridobitve statusa, ki tem ljudem preprosto pripada in jim je bil nezakonito odvzet po krivdi države, ta država še vedno postavlja preveč ovir, postopki so še vedno predlogi, predvsem pa niso brezplačni.

Vsi slovenski državljani smo vsa ta leta lahko spremljali to pravno, politično in človeško sramoto, v kateri so dolga leta družno sodelovale vse politične opcije, tako leve kot desne. Celo pokojni predsednik Drnovšek, ki je v drugi polovici svojega predsedniškega mandata doživel nekakšno razsvetljenje, prebujenje in spreobrnjenje, tega političnega zločina, po mojem vedenju, nikoli ni izpostavil ali pograjal. Tako velik je bil ta greh.

Zato je potrebno izpostaviti zelo posebnega človeka, gospoda Matevža Krivica, nekdanjega ustavnega sodnika, ki je ta primer prevzel. Gospod Krivic je pač človek, ki ne prenese krivic. Nomen est omen. Je borec za pravice marginalcev v naši mali zatohli omejeni državici. V življenju ne prisegam na idole. A gospod Krivic je meni blizu temu. O Matevžu Krivicu bi bilo treba posneti film, dokumentarec, karkoli, treba bi bilo spodbuditi mlade ljudi, da v njem vidijo vzornika. V pravniku z etiko, srcem in dušo, ki je ta primer prevzel, vanj vložil vso svojo delovno in čustveno energijo, se zanj boril javno in ni odnehal do konca. Še vedno dela na tem primeru. In na številnih drugih, ki zadevajo ljudi, ki jih naša država noče in zavrača. Človek, ki je izbris in kasnejše vedenje političnih veljakov v zvezi z njim zelo dobro opisal z eno samo besedo: perverzno. Lahko mu samo pritrdim.

Številke niso pomembne. En sam izbris bi bil preveč. Pa vendar so pomembne. En sam izbris bi dopuščal možnost napake, desetitisoče ljudi dokazuje namerno zlorabo politične oblasti za kršenje ustavno zagotovljenih pravic, in to na podlagi etnične pripadnosti. Izbris je samo dokaz, da smo tudi Slovenci genociden narod. V zadnji vojni smo imeli le srečo, da je trajala relativno kratkih deset dni in da smo ljudi izbrisali le iz registrov. Če se temu seveda lahko reče sreča. Sreča bi namreč bila, če bi delovali že takrat kot pravna država in se to sploh nikoli ne bi zgodilo.

Film je na ogled v ljubljanskem Kinodvor še do prihodnjega tedna.

  • Share/Bookmark

MARČEVE IDE (2011) ALI ZAKAJ ZA VRAGA SPLOH VOLIMO?

Objavil/a Bigger Than Life 23.02.2012 pod DRAMA, KINO, RECENZIJE

Hja, politična drama je težek žanr. Meni osebno najljubša je najbrž JFK. Ta je res po mojem okusu: teorija zarote, atentat na predsednika, žrtveno jagnje, mafija, sodni proces, zagnan, pošten tožilec, resnično ozadje, odstiranje mračnih političnih spletk in skrivnosti, izjemni režija, posnetki in montaža, dober scenarij, izvrstna igra –  tiste tri ure mi vsakič švignejo, kot bi mignil.  Ko se Stone loti stvari s srcem in strastjo, je neprekosljiv. Ampak dobro, ne bom zdaj o Stonu.

The Ides of March je režiral politično ozaveščeni George Clooney, človek z raziskovalnim pedigrejem, če se ne motim, je bil njegov oče raziskovalni novinar. In tokrat se režisersko in igralsko loteva umazanega zakulisja ameriških volitev, v končnici napada, ko se – z menedžersko pomočjo brezvestnih političnih strategov – za prestižni naslov demokratskega kandidata za predsednika ZDA potegujeta le še dva kandidata,  Morris in Pullman, ki tečeta svoj zadnji krog po zveznih državah.

The Ides Of March je daleč od izjemne politične drame.  Je precej povprečna in značilno ameriška. Ameriko nam hoče prikazati še bolj ameriško, kot v resnici je. Ali pa manj ameriško, kakor vzameš. Ni blizu kakšnemu Good Night, And Good Luck. V bistvu ima človek ves čas občutek, da gleda nekaj, kar tako ali tako že ve. Da so v politiki in blizu nje ljudje posebnega kova, ki jim ne moremo zaupati ali verjeti. Da bodo prvo priložnost pograbili za to, da jo iztisnejo do konca in obrnejo sebi v prid tako, da nekomu drugemu pri tem zabijejo nož v hrbet. Navadni volilci smo zanje sredstvo, vir, tepci, ovce, lutke, raja, brezvezniki, fuckups, kot se lepo izrazi Ida (Marisa Tomei). In volitve so samo velik politični šov, poln sprenevedanj, laži, skorumpiranosti in podtikanj, spektakel, boj, igra za oblast, v kateri zmaga tisti, ki igra bolj umazano. To je njihov recept. Nič kaj lep poklic, pravzaprav. Če ima človek dušo in vest. A to je že druga zgodba.

Moja pričakovanja so bila očitno večja.  A mene, ki obožujem politične drame, ni pri najboljši volji z ničemer šokiral, z ničemer presenetil, z ničemer osupnil, z ničemer razsvetlil. Vse to že vem, mi je ves čas hodilo po glavi, vse to je bilo že videno v boljših izvedbah.  Režija je nekam počasna in raztegnjena, bi še najbolje opisalo moje notranje občutke. Nobene prave napetosti, gledamo pa politično dramo.  Scenarij je precej predvidljiv, romanca v njem povsem odveč in dialogi niso ravno vznemirljivi, iskrivi ali ostri, kot bi se od žanra pričakovalo. In če je meni scenarij predvidljiv, potem je predvidljiv.  Ali pa so me (slovenski) politiki navadili že vsega hudega in sem pravcati politični analitik, ki mu je vse že vnaprej jasno. Fino je le, da so vsi liki nesimpatični, to je pohvalno. A saj je težko biti simpatičen, če hočeš ves čas biti pri koritu. Še Stephen Meyers (Ryan Gosling), ki na začetku deluje kot nekdo, ki verjame v neke ideale,  se izkaže le za precej brezkompromisnega jastreba. Politika je umazana rabota in v njej ni mesta za čiste ljudi. Fenom žanra ob tej priložnosti toplo priporočam izvrstno, temačno, cinično, srhljivo, večno aktualno politično britansko mini serijo BBC produkcije House of Cards (1990).

Gosling kot Morrisov strateg je okej, George Clooney kot predsedniški kandidat Morris je pač George Clooney, Phillip Seymur Hoffman (Morrisov strateg) je dober kot vedno, Paul Giamatti (strateg nasprotne strani) takisto, Marisa Tomei (novinarka) še kar, Evan Rachel Good (pripravnica, ki se zaplete z demokratskim predsedniškim kandidatom, nato pa še z njegovim strategom Meyersem) bi lahko bila boljša.

Skratka, film, ki mu težko kaj posebej očitaš, razen tega, da ni nič posebnega, kot celota ne pusti nekakšnega trajnega vtisa. Dvomim, da se bo zapisal v filmsko zgodovino. Meni ljuba oseba na moji desni je med predstavo želela ven in tokrat z moje strani zato ni bilo zamere. Če jaz pobegnem takoj, ko se pojavi odjavna špica, je zame to skorajda enako. In tokrat sem. Torej, gledljivo, ni pa za dol past.

  • Share/Bookmark

CINEMA KOMUNISTO (2011) ALI JUGOSLOVANSKI HOLIVUD (NA OGLED V LJ KINODVOR)

Objavil/a Bigger Than Life 21.02.2012 pod KINO, RECENZIJE

Zgodovina filma je zgodovina moči ustvarjanja zgodovine je uvodna misel Jacquesa Ranciera v ta sila zanimiv, krasno zrežiran in izvrstno zmontiran dokumentarec srbske režiserke Mile Turajlić, rojene leta 1979, ki prikaže rojstvo in vzpon jugoslovanske kinematografije ter v njej aktivno vlogo Josipa Broza Tita, jugoslovanskega filmofila št 1.

Dokumetarec je nastajal štiri leta. Zgodovino Jugoslavije spoznavamo skozi zgodovino njenega filma: v naboru izjemno zanimivih intervjujev z glavnimi akterji, filmskih scen iz tedanje filmske produkcije, arhivskega materiala s fimskih snemanj (Bitka na Neretvi in Sutjeska), Titovih domačih druženj s svetovno filmsko smetano, posnetkov s filmskega festivala v Puli in sprejemov na Brionih. Film se ne trudi biti pretirano kritičen do komunističnih časov, prikaže jih skozi osebne pripovedi in filmske prizore, take kot so bili: za nekatere trpki, za druge filmski.

Jugoslavija se je med drugo svetovno vojno in po njej zgledovala po bratih Rusih in ti so še kako dobro vedeli, kako prepričljivo propagandno sredstvo je film. Tito je to najbrž spoznal že med svojim predvojnim bivanjem v Rusiji. Po Informbiroju in sporu s Stalinom leta 1948 pa se Jugoslavija obrne proti Zahodu. Ruske propagandne filme v kinematografih zamenja holivudska produkcija. Jugoslavijo obišče Tarzan. To ni bil le čas, ko so ljudi začeli množično pošiljati na Goli otok. To je bil tudi čas rojevanja jugoslovanske kinematografije.

Tito je bil velik ljubitelj filma. Najraje je imel menda vesterne. Pa Johna Wayna in Kirka Douglasa. Po podatkih njegovega osebnega kinooperaterja Leke Konstantinovića, ki je filme zanj predvajal v beograjski rezidenci celih dvaintrideset let,  si jih je takratni jugoslovanski predsednik v tem obdobju ogledal 8.801, oziroma skoraj enega na dan. Zadnjega ni videl do konca, zaradi bolečin v nogi so ga še isto noč odpeljali v ljubljanski Klinični center, kjer je 4. maja 1980 tudi umrl. Zato ne čudi, da je bila njegova vloga v jugoslovanskemu filmu neizmerna. Videl je vso domačo produkcijo tistega časa, aktivno prebiral, včasih tudi komentiral in popravljal scenarije, izkazoval izjemen smisel za filmske detajle, si ogledoval delovne verzije filmov in skrbel za finančni input iz rezervnih fondov, saj se je presneto dobro zavedal, kakšna je moč filma pri ustvarjanju imidža in krepitvi notranje predstave o neki državi. Josip Broz Tito ni bil samo predsednik Jugoslavije, bil je, kot bi se temu reklo v filmskem žargonu, tudi vrhovni filmski producent.

Vse se začne z izgradnjo Avala filma v Beogradu, filmskega mesta, ki je gostilo holivudske in druge tuje mega produkcije v 60-tih prejšnjega stoletja. Jugoslovanska kinematografija je svojo največjo slavo požela z zgodbo o partizanskem junaštvu in reševanju ranjencev, epsko Bitko na Neretvi, filmom Veljka Bulajića, z internacionalno zasedbo svetovnih igralskih kalibrov tipa Orson Welles, Yul Brinner in Franco Nero, nominacijo za Oskarja in filmskim plakatom, ki ga je kreiral sam Pablo Picasso. To je film, zakaterega je Veljko Bulajić dobil na razpolago vojaške enote v popolni bojni opremi, za katerega so zavoljo avtentičnosti zrušili pravi most čez reko Neretvo in vanjo zmetali 20 topov, 16 tankov in kamionov ter nekaj ton druge bojne opreme, česar si tedaj menda ne bi mogli privoščiti niti Američani. Film, ki so ga, kot v dokumentarcu pripoveduje eden od protagonistov in velika zvezda jugoslovanskega filma Bata Živojinović, po zakotnih bosanskih predelih in na avtentičnih lokacijah snemali dolgih šestnajst mesecev, in sta v njem vojaški rok odslužili dve generaciji vojaških obveznikov, okoli 6.000 fantov. Si predstavljate? Služiti vojaščino v filmu Bitka na Neretvi?

Cinema Komunisto ponudi zanimiv vpogled v državo, ki zdaj živi le še v filmih in je tudi v času svojega obstoja sama ves čas nihala nekje med realnostjo in fikcijo. Vzgojila pa je izjemno kinematografijo in vodil jo je človek, ki bi morda, v nekih drugih okoliščinah, tudi sam postal filmar.

  • Share/Bookmark

NEVARNA METODA (2011): Včasih moraš storiti neodpustljivo … le zato, da lahko nadaljuješ z življenjem.

Objavil/a Bigger Than Life 13.02.2012 pod KINO, RECENZIJE

Nevarna metoda Davida Cronenberga črpa iz resničnih, precej osebnih dogodkov iz življenja glavnih protagonistov: Carla Junga, Sigmunda Freuda in Sabine Spielrein. Filmska zgodba o dveh najbrž najznamenitejših psihoanalitikih našega časa, ki ju poveže in razdvoji primer pacientke in stanovske kolegice (najprej Jungove, nato Freudove) ter usodno zaznamuje prijateljstvo in prihodnje ustvarjalno delo obeh velikanov, vzpostavi psihoanalitični trikotnik, ki  je sprožil rojstvo nove, moderne psihoanalitične misli.

Jung obravnava primer histerične pacientke Sabine Spielrein in na njej preizkusi novo, posebno metodo, ki jo je razvil njegov tedanji vzornik in kasnejši mentor Sigmund Freud, talking cure, zdravljenje s pogovorom. Njun odnos se sčasoma poglobi in preseže naravo razmerja zdravnik-pacientka, ko Jung, impresioniran z njeno inteligenco, najprej na svojo pobudo postane njen študijski mentor in nato ljubimec. Jung se s primerom obrne tudi na Freuda, s čimer se začne njuno nekajletno profesionalno prijateljstvo. V nadaljevanju se od Freuda, čigar psihoanaliza temelji na teoriji spolnega nagona in nagona smrti ter destrukcije kot dveh ključnih nezavednih nagonih, ki motivirata človekovo vedenje, Jung teoretsko oddalji, predvsem v delu, ki se nanaša na spolni nagon kot poglavitni motiv človekovega vedenja: zagovarjati prične tezo o ozdravitvi človeka z notranjo konfrontacijo zavednega in nezavednega, preseganju teh nasprotij ter s posameznikovo transformacijo in vzpostavitvijo v stanje celovitosti, pri čemer se  spogleduje tudi – lahko bi rekli – s paranormalnim. Sabina Spilerein po intimni odtujitvi od poročenega Junga, ko jo ta zapusti, razvije (kolegialen) odnos tudi s Freudom in kot psihoanalitičarka razvije svojo koncepcijo, v kateri združi poudarke tako iz Freudove kot Jungove teorije. Njena koncepcija temelji na spolnem nagonu in ta po njenem vključuje oboje: nagon destrukcije in nagon transformacije. Slavni spor Freud – Jung torej sprožita zlasti Jungova odtujitev od Freudovih idej oz. tendenca po uveljavljanju novih in drugačnih smeri in pristopov v psihoanalizi ter za nameček kontroverzno Jungovo razmerje z bivšo pacientko, ki je Freudu nesprejemljivo.

Cronenberg je znan po tem, da gre v svojih filmih do roba in čez. Trga meso od kosti. Tokrat morda ni videti tako, a vendar samo na površen pogled. Trganje mesa je tukaj psihoanaliza. V ospredje postavi zapleten odnos med Jungom in Spielreinovo, v katerem se prepletata psihoanaliza in intimno seksualno. Prav Jung, ki nasprotuje Freudu v tem, da je človekova seksualnost glavni motivator njegovega vedenja, se na nek način transformira in vzpostavi prav v odnosu, ki je izrazito senzualen in vsebuje celo odklone od normalne seksualnosti, Sabinino notranjo potrebo po bolečini kot sredstvu vzburjanja. Zakaj je v spolnosti bolečina dejavnik vzburjanja? Morda zato, ker smo bili v otroštvu deležni bolečine in smo se pred njo obvarovali tako, da smo začeli v njej uživati?  Sabina se skozi talking cure najprej sooči s svojo seksualnostjo, prizna, kaj jo vzburja, ko pa svojo seksualnost tudi zaživi skozi intimen odnos z Jungom, je  zadovoljena in tudi ozdravljena.  Njena seksualnost, ki je bila do tedaj vir njene histerije in notranje destrukcije, skozi sprejemanje in udejanjanje postane sredstvo transformacije.

Čeravno menda kritiške ocene filmu povečini niso ravno naklonjene, je to zanimiv, ogleda vreden film, ki se seksualnosti loteva drugače, skozi kliničen pogled psihoanalize.  Tudi seksualni prizori v filmu zato delujejo nekako hladno. Ne izžarevajo strasti, kažejo le metodo vzburjanja in spolne zadovoljitve.

Fassbender in Mortensen kot Jung in Freud sta izvrstna. Fassbender kot ambiciozni mladi Jung nosi težo filma, Mortensen pa s svojo avtoritativno prezenco subtilno ustvari in upodobi karizmo Freuda. Zanimivo vlogo odigra tudi Vincent Cassel v liku še enega psihoanalitika, Otta Grossa , čigar pojava služi predvsem zato, da Jungu s svojimi nekonvencionalnimi in moralno vprašljivimi, hedonističnimi nazori odpre mentalna vrata v seksualno razmerja s Sabino. Šibek člen je žal Kiera Knightley s pretirano afektirano igro. Res škoda, da Cronenberg za kompleksen in vseobsežen lik Sabine ni uporabil igralke s širšim igralskim razponom.

Kaj je torej nevarna metoda? Talking cure. Zdravljenje s pogovorom. Cronenberg kot da namerno ustvari film, ki deluje klinično psihoanailtično. Prikaže, da je nevarna metoda pravzaprav pogovor. Zato je treba prisluhniti vsemu izrečenemu in izrečenega je v tem filmu veliko. Vsaka izgovorjena misel lahko sproži dejanje, odpre poti, ki so bile dotlej zaprte, ovirane ali preprosto zatirane. Never repress anything, reče Otto Gross Carlu Jungu. In Carl Jung se prepusti prav tistemu, kar v sebi zatira najbolj.

Cronenberg nam je znova dal film, o katerem se da razpravljati. Mogoče ne nepretrganih 13 ur, koliko je menda trajal prvi Freud-Jung pogovor, pa vendar dovolj.  Predvsem pa je ponudil razmislek nas samim. Ne ponuja vseh odgovorov, ponuja pa vprašanja in spodbuja pogovor.  Kaj nas poganja, kaj v sebi zatiramo in kdo ali kaj pravzaprav globoko v sebi sploh smo.

  • Share/Bookmark

NOLAN RISES: FOLLOWING (1997), režijski prvenec

Objavil/a Bigger Than Life 6.02.2012 pod FILM, RECENZIJE

Christopherja Nolana ni treba posebej predstavljati. Britanski filmar, rojen l. 1970 v Londonu, je svoj karierni preboj doživel z med kritiki in občinstvom proslavljenim napetim, kompleksnim in enigmatičnim trilerjem Memento (2000), nato pa odločno in strmo nadaljeval svoj filmski vzpon s samimi izvrstnimi, perfektno režiranimi in sestavljenimi filmi:  s tesnobno Insomnio (2002), temačnim prvim delom batmanske trilogije Batman Begins (2005), iluzionističnim Prestigem (2005), pa še temačnejšim drugim delom batmanske trilogije The Dark Knight (2008). Njegov zadnji film Inception (2010), projekt, ki ga je razvijal deset let, da ga je lahko posnel tako, kot ga je želel posneti, je njegovo najkompleksnejše delo, obenem pa najbrž tudi najbolj osebno avtorsko, saj je v njem v svojem pripovednem slogu združil vse, kar ga kot človeka in ustvarjalca fascinira: skrivnostni svet človeškega spomina, raziskovanje podzavesti, kompleksnost človeške psihe, časovne in spominske zanke, (navidezna) resničnost, paralelni svetovi, interakcija. Letos poleti prihaja z zadnjim delom batmanske franšize The Dark Knigt Rises. Štiri leta čakanja je dolga doba, zlasti če si pristen fen.

Malo pa je znanega o njegovem prvencu Following (1997). Nolan je za ta odličen film napisal scenarij, ga režiral in tudi ročno posnel. Brez denarja, s pomočjo prijateljev, družine in družinskih prijateljev. Snemali so na avtentičnih lokacijah, vsepovsod, tudi v hiši njegovih staršev. V filmu se med drugim pojavi celo Nolanov pisalni stroj (božično darilo njegovega očeta), na katerem je pisal scenarij za prav ta film.

Following je zgodba o londonskem mladeniču, anonimni zgubi brez družabnega življenja s pisunskimi aspiracijami (škoda, takrat še ni bilo bloganja), izgubljenim v osamljeni odtujenosti velemestne gneče. Njegovo življenje teče precej enolično in brezciljno, zato začne iz golega dolgčasa zasledovati naključno izbrane ljudi in skrivoma kukati v njihova življenja, od česar postane povsem odvisen in zato nepreviden. Tako zelo, da ga zasledovanec, prebrisani vlomilec Cobb (ja, Cobb je ime tudi glavnemu junaku v Inception) takoj razkrinka in sooči. Med naključnima znancema se razvije nekakšen parazitski odnos. Manipulativni, samozavestni in pretkani Cobb našega junaka spretno vplete v svoje vlomilske in druge spletke. Ko junak le spregleda, v kaj se je zapletel, gre medtem že vse po zlu.

Nolan je spisal res izjemno, inteligentno, pripovedno natančno dodelano zgodbo.  Odvija se časovno nelinearno in paralelno, kar je pri scenarijih, ki se poslužujejo tovrstne naracije, vedno nekoliko tvegano početje – kaj rado se zgodi, da zgodba zato trpi vsebinsko luknjo, praznino ali nedoslednost. No, ne pri Nolanu. Mojstrsko spisan, režiran in zmontiran film suvereno vodi gledalca skozi misteriozno zgodbo o prevari, ki jo sicer ves čas spremljamo, a njene temačne razsežnosti spoznamo šele, ko se povežejo prav vse niti.

Nolan, ki je res mojster sestavljank, sam pravi, da zgodbo rad pripoveduje tako, kot se odvija naključni pogovor:  pripoved se dinamično in s preskoki sproti sestavlja v celoto.  Že v svojem prvem filmu je tako nakazal prihodnjo smer svojega ustvarjanja. Kot zanimivost: na vhodnih vratih našega junaka iz Following je nalepka z Batmanovim znakom.

  • Share/Bookmark

KULT DOUBLE BILL: FRANCOSKA ZVEZA

Objavil/a Bigger Than Life 5.02.2012 pod KULT, PRIPOROČAM, RECENZIJE

French Connection (1971) v režiji Williama Friedkina in French Connection II (1975) v režiji Johna Frankenheimerja sta filma, ki ju hočeš gledati enega zu drugim. Čistokrven double-bill.

Prvi del je režijsko in scenaristično boljši in je stilsko prefinjena filmska mojstrovina, William Friedkin, ki je v tistih letih posnel kar nekaj svojih najboljših filmov (Sorcerer, Cruising, The Exorcist, To Live and Die in L.A.),  v njem ustvari zanj značilno temačno, tesnobno, konfuzno, a sosledno in vseskozi napeto atmosfero policijske drame, polno dodelanih intenzivnih prizorov vzporednih dogajanj, napetih zasledovalnih akcij in vznemirljivih (avtomobilski!) pregonov. Vsak kader v filmu je pomemben detajl, ki soustvarja to kompleksno upodobljeno zgodbo. Policista “Popeye” Doyle (Gene Hackman) in Russo (Roy Scheider) sta moralno brezkompromisen, a pošten detektivski tandem njujorškega oddelka za narkotike. Doyle je vročeglav, surovo brutalen, popadljiv in trmasto vztrajen, Russo je mehkejši, Doylu vdano, zvesto sledi in tesno stoji ob strani. Na sled prideta pošiljki mamil, ki v Ameriko prihaja prek francoske naveze, ki jo vodi nevidni, sofisticirani, pretkani, izmuzljivi Alain Charnier (Fernando Rey,  ki vlogo ustvari že  s svojo prezenco). Film je nenehna, napeta in dinamična psihološka igra med osrednjima likoma, v kateri zmaga tisti, ki je bolj pretkan.

Johnu Frankenheimerju v drugem delu, ki je scenaristično šibkejši od prvega, režijsko Friedkina ne uspe doseči, pa vendar ustvari precej dobro in napeto policijsko dramo, ki se tokrat iz Brooklyna preseli na nevarne in kaotične ulice Marseillesa. Doyle  prispe v Francijo sam, da bi ujel Charnierja, ki se mu v prvem delu izmuzne. Česar ne ve, je, da ga je njegova enota poslala tja kot vabo. Ko ga Charnier opazi, krene v akcijo in Doyla ugrabi. Iz njega kani izvleči vse, kar ve o njegovih poslih. A ker mu je vnaprej jasno, da mu zadrto trdožovi Doyle ne bo izdal ničesar, se odloči za posebno kruto strategijo: navleče ga na heroin, nato pa mu ga odtegne, dokler Doyle ne spregovori. Ko Doyla iz ujetništva vendarle izpustijo, mora najprej skoz psihično in fizično mučen proces odvajanja (ki nam postreže z enim najboljših prizorov cold turkeya), šele po tem se lahko s pomočjo francoskega detektivskega kolega vrne v zanj zelo osebno policijsko akcijo in končni obračun.

Tisti, ki ga je zares potrebno posebej izpostaviti pri obeh filmskih delih, je izjemni Gene Hackman, ki navdušuje z avtentično, intenzivno, obsedeno in strastno karakterizacijo svojega lika. V vlogi trdega, predrznega, brezkompromisnega, neutrudnega, neuničljivega, živalsko polnokrvnega detektiva z instinktom lovskega psa, ki se v pregonu za plenom žene do konca in pri tem igra le po svojih pravilih, po svojem etičnem kodeksu, je tako briljanten, da je ganljiv. Njegova igra je zares veličastna in edino prav je, da je bil zanjo nagrajen z Oskarjem. Gene Hackman je glede igralske kariere menda dolgo okleval. Štel jih je že čez trideset, ko se je končno odločil poskusiti srečo. Na našo srečo.

You still picking your feet in Poughkeepsie?

  • Share/Bookmark

KULT: NORA INU (1949) – Potepuški pes

Objavil/a Bigger Than Life 3.02.2012 pod FILM, KULT, NOIR, PRIPOROČAM, RECENZIJE

Vselej je užitek gledati filme, ki jih je snemal režiser svetovljanskega kalibra Akira Kurosawa! Ta izjemni film noir, posnet leta 1949, je psihološko kompleksna pripoved o iskanju ukradene identitete v času povojne Japonske.

Mlad, nemiren, neizkušen detektiv Murakami (karizmatični Toshiro Mifune) nekega vročega poletnega dne po malomarnem izgubi pištolo s sedmimi naboji, ukradejo mu jo iz žepa. Ogorčen nad sabo se kot zaletav pes za plenom poda na vztrajni, osebni lov za pištolo, ki jo mora za vsako ceno dobiti nazaj. A še preden mu uspe, se z njegovim revolverjem zgodi krvav zločin. To ga sprva notranje razsuje, a ko ga dodelijo mirnemu, izkušenemu starejšemu detektivu Satu (Takashi Shimura), ki primer zločina vodi, mu je ponujena nova priložnost, predvsem pa možnost novega, celovitejšega in zrelejšega vpogleda v skrivnosti življenja, ki ga spoznava prek Satove modrosti.

Kar navidez sprva deluje kot lov na izgubljeno pištolo, se razvije v pravo psihološko dramo suspenza, v lov na drugo polovico samega sebe. Detektiv Murakami  in morilec Yusa sta dve plati istega kovanca. Sta predstavnika povojne generacije, ki ji je najlepša leta mladosti odvzela vojna, za njima je podobna, težka usoda, na obeh je pustila močan pečat,  ju osebnostno globoko zaznamovala in oropala vsega. Murakami slabi izkušnji navkljub ohrani notranjo trdnost in se odloči za poklicno pot, ki mu nudi zavetje v svetu zakona , Yusa, ki je notranje šibek, obtiči in pade v svet kriminala. Potepuški pes je stekel pes. Pes, ki se predolgo potepa, stakne steklino.

Film, ki črpa iz svetovne zakladnice – družbeno-kulturno, glasbeno, filmsko, umetniško, filozofsko – je prikaz spopada več svetov: starega in novega na eni strani in dobrega in slabega na drugi. Na eni strani je prepad med tradicionalno Japonsko in povojno generacijo, ki se zrcali skoz razmerja mati – hči, Murakami – Sato, na drugi je spopad znotraj povojne generacije, ki se manifestira skoz odnos Murakami – Yusa. Slednji je osebnejši, saj je dilema moralna. Murakami Yuso, čeprav ga preganja, zaradi skupne zgodovine notranje razume in z njim sočustvuje, opravičila zanj in njegove odklone išče zunaj: v vojni in okolju. Težko mu je sprejeti, da je zlo lahko že v človeku samem. Murakamijeva odiseja je zato pot dozorevanja in spoznavanja kompleksnejše resničnosti sveta.

Ta izjemno lepo režiran in posnet film s krasnim scenarijem, briljantno igro in z besedami neopisljivim vzdušjem navduši z mnogimi prizori. Naj omenim samo dva, ki sta mi najljubša in nekako zajameta film skoz notranja občutja. Še zelo na začetku se Murakami poda na zasledovanje tatice, ki mu je ukradla pištolo, ker upa, da ga bo pripeljala do nje. Po celodnevnem pregonu skupaj obstaneta na terasi, s katere vodijo stopnice, na katerih mlad fant na ustno harmoniko igra napev valčka Donavski valovi. Utrujena tatica se zlekne po podiju, zazre se v nočno nebo in navdušeno ostrmi, ko ugotovi, da prvič po dvajsetih letih utegne znova opazovati zvezde. Tudi Murakami se zazre v zvezdnato nebo, skupaj strmita vanj, v ozadju igra valček. Podoben prizor je ob koncu filma, ko Murakami po napetem pregonu vendarle pride do svoje pištole in ujame morilca. Izčrpana obležita na cvetočem polju, zleknjena vznak skozi cvetje, ki ga obletavajo metulji, gledata v jasno nebo. Mimo njiju stopa četica otrok, prepevajo otroško pesem. Morilec občuti nedolžno lepoto sveta, zlomi se v objokovanju izgubljene mladosti; tudi najslabši med nami so v srcu otroci.

Presentljiva in lepa, romantična glasbena kulisa zgodbi in junaku, kjub temu, da je film noir, vdahne posebno, romantično noto in dodaja svetle kontraste, ki v sebi nosijo življenje, emocije, lepoto in barve.

Film, ki se začne kot dolgo romanje za pištolo, se konča kot vrnitev k sebi,  na začetek poti v življenje.

  • Share/Bookmark

O DEMOKRACIJI (filmski citati)

Objavil/a Bigger Than Life 3.02.2012 pod CITATNI PREBLISKI

Now, I got no fight… with any man who does what he’s told. But when he don’t, the machine breaks down. And when the machine breaks down, we break down. And I ain’t gonna allow that… in any of you. Not one.

Sgt. Barnes, Platoon (1986)

  • Share/Bookmark

O VODENJU

Objavil/a Bigger Than Life 2.02.2012 pod CITATNI PREBLISKI

I don’t know a damn thing, except I either lead this bunch or end it right now.

Pike Bishop, The Wild Bunch (1969)

  • Share/Bookmark

WAR HORSE (GRIVASTI VOJAK)

Objavil/a Bigger Than Life 2.02.2012 pod KINO, RECENZIJE

Če hoče biti človek nad tem filmom navdušen, mora biti  Steven Spielberg. Ne njegov soimenjak, pač pa Steven Spielberg osebno. Za reveža, ki nisem on, je film le velika, razvlečena, silovito patetična, dolgočasna kolobocija, vredna ogleda le zato, da mi je videti, kaj vse gre pri filmu lahko narobe. In tu gre narobe malodane vse.

Filmska pripoved o konju, ki je prelep in preplemenit za njivo ali za vojno, pa pristane najprej na njivi, nato pa še v 1. svetovni vojni, od koder ga čaka dolga pot domov, deluje skoraj tako, kot da bi hoteli vanjo združiti malo Starega bevskača (odraščanje in ljubezen med fantom in konjem), Lassie se vrača (nasilna ločitev med fantom in konjem), Heidi (dedek in vnučka), Reševanje vojaka Ryana (vojna poteka v reševanju konja), Top Gun (nekdanja rivala skoz izkušnjo poguma postaneta prijatelja), zgodbo o Jobu (očetove preizkušnje), Mister Eda (res malo manjka, da konj ne govori) in še bi se tega našlo, če bi se mi dalo iskati. Pa se mi ne.

Spielberg ubogega konja preklada zdaj sem zdaj tja. Iz angleškega pašnika na angleško njivo, iz angleške njive v vojno. V vojni se znajde najprej v angleški konjenici v bitki z Nemci, nato kot nemški vojni ujetnik preklada ranjence in topove, najde zavetje pri francoskem dekliču in njenem dedu,  ga spet zajamejo Nemci, pa hajdi spet nazaj prekladat topove, dokler se mu končno od vsega hudega ne strga, spektakularno ubeži tanku, še bolj spektakularno dirja čez bojno polje, konča v žici, na nikogaršnji zemlji, kjer ga s skupnimi močmi rešita angleški in nemški vojak, pristane v domačem taboru in … tako naprej. Zaplet sledi zapletu zaradi zapletanja samega. Spielberg se sicer silno trudi, a uspeh je boren. Dialogi, ki naj bi bili humorni ali duhoviti, delujejo prazno dolgočasni, prizori, ki naj bi bili ganljivi, so smešno patetični, situacije, ki naj bi bile napete, so mrtve in hladne.  Scenarij je slaboumen, režija velikopotezna, a brez strasti, liki brez življenja, glasba brez emocij, fotografija tokrat ne očara dovolj  in igra je milo rečeno povprečna.  Spielberg, ki je sicer dober režiser,  se v svojih filmih vedno rad spogleduje s patetiko, a mu nekako odpuščam –  tokrat pa je šel z njo tako daleč, da mi je bilo ob gledanju nerodno.  Zanj.

Škoda. 1. svetovna vojna je dober filmski material. In konji so v njej odigrali veliko vlogo. Tudi na naši Soški fronti. Na vsej zahodni fronti jih je menda umrlo osem milijonov.

  • Share/Bookmark