Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

KULT: NORA INU (1949) – Potepuški pes

Objavil/a Bigger Than Life 3.02.2012 pod FILM, KULT, NOIR, PRIPOROČAM, RECENZIJE

Vselej je užitek gledati filme, ki jih je snemal režiser svetovljanskega kalibra Akira Kurosawa! Ta izjemni film noir, posnet leta 1949, je psihološko kompleksna pripoved o iskanju ukradene identitete v času povojne Japonske.

Mlad, nemiren, neizkušen detektiv Murakami (karizmatični Toshiro Mifune) nekega vročega poletnega dne po malomarnem izgubi pištolo s sedmimi naboji, ukradejo mu jo iz žepa. Ogorčen nad sabo se kot zaletav pes za plenom poda na vztrajni, osebni lov za pištolo, ki jo mora za vsako ceno dobiti nazaj. A še preden mu uspe, se z njegovim revolverjem zgodi krvav zločin. To ga sprva notranje razsuje, a ko ga dodelijo mirnemu, izkušenemu starejšemu detektivu Satu (Takashi Shimura), ki primer zločina vodi, mu je ponujena nova priložnost, predvsem pa možnost novega, celovitejšega in zrelejšega vpogleda v skrivnosti življenja, ki ga spoznava prek Satove modrosti.

Kar navidez sprva deluje kot lov na izgubljeno pištolo, se razvije v pravo psihološko dramo suspenza, v lov na drugo polovico samega sebe. Detektiv Murakami  in morilec Yusa sta dve plati istega kovanca. Sta predstavnika povojne generacije, ki ji je najlepša leta mladosti odvzela vojna, za njima je podobna, težka usoda, na obeh je pustila močan pečat,  ju osebnostno globoko zaznamovala in oropala vsega. Murakami slabi izkušnji navkljub ohrani notranjo trdnost in se odloči za poklicno pot, ki mu nudi zavetje v svetu zakona , Yusa, ki je notranje šibek, obtiči in pade v svet kriminala. Potepuški pes je stekel pes. Pes, ki se predolgo potepa, stakne steklino.

Film, ki črpa iz svetovne zakladnice – družbeno-kulturno, glasbeno, filmsko, umetniško, filozofsko – je prikaz spopada več svetov: starega in novega na eni strani in dobrega in slabega na drugi. Na eni strani je prepad med tradicionalno Japonsko in povojno generacijo, ki se zrcali skoz razmerja mati – hči, Murakami – Sato, na drugi je spopad znotraj povojne generacije, ki se manifestira skoz odnos Murakami – Yusa. Slednji je osebnejši, saj je dilema moralna. Murakami Yuso, čeprav ga preganja, zaradi skupne zgodovine notranje razume in z njim sočustvuje, opravičila zanj in njegove odklone išče zunaj: v vojni in okolju. Težko mu je sprejeti, da je zlo lahko že v človeku samem. Murakamijeva odiseja je zato pot dozorevanja in spoznavanja kompleksnejše resničnosti sveta.

Ta izjemno lepo režiran in posnet film s krasnim scenarijem, briljantno igro in z besedami neopisljivim vzdušjem navduši z mnogimi prizori. Naj omenim samo dva, ki sta mi najljubša in nekako zajameta film skoz notranja občutja. Še zelo na začetku se Murakami poda na zasledovanje tatice, ki mu je ukradla pištolo, ker upa, da ga bo pripeljala do nje. Po celodnevnem pregonu skupaj obstaneta na terasi, s katere vodijo stopnice, na katerih mlad fant na ustno harmoniko igra napev valčka Donavski valovi. Utrujena tatica se zlekne po podiju, zazre se v nočno nebo in navdušeno ostrmi, ko ugotovi, da prvič po dvajsetih letih utegne znova opazovati zvezde. Tudi Murakami se zazre v zvezdnato nebo, skupaj strmita vanj, v ozadju igra valček. Podoben prizor je ob koncu filma, ko Murakami po napetem pregonu vendarle pride do svoje pištole in ujame morilca. Izčrpana obležita na cvetočem polju, zleknjena vznak skozi cvetje, ki ga obletavajo metulji, gledata v jasno nebo. Mimo njiju stopa četica otrok, prepevajo otroško pesem. Morilec občuti nedolžno lepoto sveta, zlomi se v objokovanju izgubljene mladosti; tudi najslabši med nami so v srcu otroci.

Presentljiva in lepa, romantična glasbena kulisa zgodbi in junaku, kjub temu, da je film noir, vdahne posebno, romantično noto in dodaja svetle kontraste, ki v sebi nosijo življenje, emocije, lepoto in barve.

Film, ki se začne kot dolgo romanje za pištolo, se konča kot vrnitev k sebi,  na začetek poti v življenje.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

3 odgovorov na “KULT: NORA INU (1949) – Potepuški pes”

  1. filmoljub - 4.02.2012 ob 07:51

    Sram me je priznati, da se ga zelo malo spomnim, bom ob prvi priložnosti osvežil spomin. (Sicer pa sem pri kinematografiji rižojedih tako ali tako v zaostanku, se bojim.)

  2. paucstadt - 4.02.2012 ob 09:45
    paucstadt

    Tole je tudi v mojem spominu precej zaprašeno, sem ga že sploh videl? ikiru pa legendarnih samurajčin se še kako dobro spominjam, tole pa slabo. menim, da bom tudi jaz kmalu osvežil spomin :D

  3. Bigger Than Life - 4.02.2012 ob 10:29
    Bigger Than Life

    Meni je zelo všeč. Padeš vanj, zgrabi te, posrka te, začutiš atmosfero, vročino, napetost, vse. Napet in lep obenem.

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !