Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

KULT DOUBLE BILL: FRANCOSKA ZVEZA

Objavil/a Bigger Than Life 5.02.2012 pod KULT, PRIPOROČAM, RECENZIJE

French Connection (1971) v režiji Williama Friedkina in French Connection II (1975) v režiji Johna Frankenheimerja sta filma, ki ju hočeš gledati enega zu drugim. Čistokrven double-bill.

Prvi del je režijsko in scenaristično boljši in je stilsko prefinjena filmska mojstrovina, William Friedkin, ki je v tistih letih posnel kar nekaj svojih najboljših filmov (Sorcerer, Cruising, The Exorcist, To Live and Die in L.A.),  v njem ustvari zanj značilno temačno, tesnobno, konfuzno, a sosledno in vseskozi napeto atmosfero policijske drame, polno dodelanih intenzivnih prizorov vzporednih dogajanj, napetih zasledovalnih akcij in vznemirljivih (avtomobilski!) pregonov. Vsak kader v filmu je pomemben detajl, ki soustvarja to kompleksno upodobljeno zgodbo. Policista “Popeye” Doyle (Gene Hackman) in Russo (Roy Scheider) sta moralno brezkompromisen, a pošten detektivski tandem njujorškega oddelka za narkotike. Doyle je vročeglav, surovo brutalen, popadljiv in trmasto vztrajen, Russo je mehkejši, Doylu vdano, zvesto sledi in tesno stoji ob strani. Na sled prideta pošiljki mamil, ki v Ameriko prihaja prek francoske naveze, ki jo vodi nevidni, sofisticirani, pretkani, izmuzljivi Alain Charnier (Fernando Rey,  ki vlogo ustvari že  s svojo prezenco). Film je nenehna, napeta in dinamična psihološka igra med osrednjima likoma, v kateri zmaga tisti, ki je bolj pretkan.

Johnu Frankenheimerju v drugem delu, ki je scenaristično šibkejši od prvega, režijsko Friedkina ne uspe doseči, pa vendar ustvari precej dobro in napeto policijsko dramo, ki se tokrat iz Brooklyna preseli na nevarne in kaotične ulice Marseillesa. Doyle  prispe v Francijo sam, da bi ujel Charnierja, ki se mu v prvem delu izmuzne. Česar ne ve, je, da ga je njegova enota poslala tja kot vabo. Ko ga Charnier opazi, krene v akcijo in Doyla ugrabi. Iz njega kani izvleči vse, kar ve o njegovih poslih. A ker mu je vnaprej jasno, da mu zadrto trdožovi Doyle ne bo izdal ničesar, se odloči za posebno kruto strategijo: navleče ga na heroin, nato pa mu ga odtegne, dokler Doyle ne spregovori. Ko Doyla iz ujetništva vendarle izpustijo, mora najprej skoz psihično in fizično mučen proces odvajanja (ki nam postreže z enim najboljših prizorov cold turkeya), šele po tem se lahko s pomočjo francoskega detektivskega kolega vrne v zanj zelo osebno policijsko akcijo in končni obračun.

Tisti, ki ga je zares potrebno posebej izpostaviti pri obeh filmskih delih, je izjemni Gene Hackman, ki navdušuje z avtentično, intenzivno, obsedeno in strastno karakterizacijo svojega lika. V vlogi trdega, predrznega, brezkompromisnega, neutrudnega, neuničljivega, živalsko polnokrvnega detektiva z instinktom lovskega psa, ki se v pregonu za plenom žene do konca in pri tem igra le po svojih pravilih, po svojem etičnem kodeksu, je tako briljanten, da je ganljiv. Njegova igra je zares veličastna in edino prav je, da je bil zanjo nagrajen z Oskarjem. Gene Hackman je glede igralske kariere menda dolgo okleval. Štel jih je že čez trideset, ko se je končno odločil poskusiti srečo. Na našo srečo.

You still picking your feet in Poughkeepsie?

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

7 odgovorov na “KULT DOUBLE BILL: FRANCOSKA ZVEZA”

  1. filmoljub - 5.02.2012 ob 22:03

    Francoska zveza, seveda, legendarna klasika, zelo podobno je bilo (tokrat) tudi meni všeč tudi nadaljevanje.

    http://filmoljub.blogspot.com/2011/08/french-connection-1971.html

    :cool:

  2. IZTOK GARTNER - 6.02.2012 ob 11:33
    IZTOK GARTNER

    Če me spomin na vara, mi je bil kot mulcu bolj všeč prvi del. Še posebej zaradi tistih nepozabnih prizorov, ko Hackmana navadijo na mamila. Noro dobro narejeno.

  3. Bigger Than Life - 6.02.2012 ob 11:44
    Bigger Than Life

    To z mamili in navajanjem Hackmana je v drugem delu. Ja, noro dobro narejeno, še bolje oz. vrhunsko odigrano. Vsakič, ko gledam ta del filma, ko Hackman počasi pada v brezno zasvojenosti in potem, ko se mora v fazi odvajanja najprej zlomiti, da bi odvisnost lahko premagal … oni prizor, kjer našteva svoje priljubljene igralce baseballa, kjer vidiš, to potrebo po tem, da si zaposli misli, ki mu uhajajo le k enem … vsakič me sesuje.

  4. filmoljub - 6.02.2012 ob 13:40

    Ampak to, da so ga res posneli v Marseillu (kamera Claude Renoir, pri prvem delu pa Owen Roizman) in da so mu za soigralca dali Bernarda Fressona – briljantno! Odvajanje od heroina je tudi meni najboljši del nadaljevanja. (In pa seveda konec, tisti upehani tek po vseh pomolih in potem strel iz pištole, fenomenalno.)

  5. Bigger Than Life - 6.02.2012 ob 14:40
    Bigger Than Life

    Ja, in s Fressonom imata izvstno kemijo.
    Upehani tek in strel, ja!
    Eh, težko je vse na enkrat strniti skupaj, ko pa to bolje od kogarkoli naredi prav film (oz. oba dela) sam.

  6. IZTOK GARTNER - 6.02.2012 ob 15:54
    IZTOK GARTNER

    Ups, hotel sem napisati, da mi je drugi del bolj všeč, pa vedno mi je bilo nerodno priznati, da mi je boljši od prevega, ki je seveda bolj legendaren.

  7. Bigger Than Life - 6.02.2012 ob 17:06
    Bigger Than Life

    Nima ti kaj biti nerodno. Drugi ima čare, ki jih prvi nima.

Komentirajte