Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

CINEMA KOMUNISTO (2011) ALI JUGOSLOVANSKI HOLIVUD (NA OGLED V LJ KINODVOR)

Objavil/a Bigger Than Life 21.02.2012 pod KINO, RECENZIJE

Zgodovina filma je zgodovina moči ustvarjanja zgodovine je uvodna misel Jacquesa Ranciera v ta sila zanimiv, krasno zrežiran in izvrstno zmontiran dokumentarec srbske režiserke Mile Turajlić, rojene leta 1979, ki prikaže rojstvo in vzpon jugoslovanske kinematografije ter v njej aktivno vlogo Josipa Broza Tita, jugoslovanskega filmofila št 1.

Dokumetarec je nastajal štiri leta. Zgodovino Jugoslavije spoznavamo skozi zgodovino njenega filma: v naboru izjemno zanimivih intervjujev z glavnimi akterji, filmskih scen iz tedanje filmske produkcije, arhivskega materiala s fimskih snemanj (Bitka na Neretvi in Sutjeska), Titovih domačih druženj s svetovno filmsko smetano, posnetkov s filmskega festivala v Puli in sprejemov na Brionih. Film se ne trudi biti pretirano kritičen do komunističnih časov, prikaže jih skozi osebne pripovedi in filmske prizore, take kot so bili: za nekatere trpki, za druge filmski.

Jugoslavija se je med drugo svetovno vojno in po njej zgledovala po bratih Rusih in ti so še kako dobro vedeli, kako prepričljivo propagandno sredstvo je film. Tito je to najbrž spoznal že med svojim predvojnim bivanjem v Rusiji. Po Informbiroju in sporu s Stalinom leta 1948 pa se Jugoslavija obrne proti Zahodu. Ruske propagandne filme v kinematografih zamenja holivudska produkcija. Jugoslavijo obišče Tarzan. To ni bil le čas, ko so ljudi začeli množično pošiljati na Goli otok. To je bil tudi čas rojevanja jugoslovanske kinematografije.

Tito je bil velik ljubitelj filma. Najraje je imel menda vesterne. Pa Johna Wayna in Kirka Douglasa. Po podatkih njegovega osebnega kinooperaterja Leke Konstantinovića, ki je filme zanj predvajal v beograjski rezidenci celih dvaintrideset let,  si jih je takratni jugoslovanski predsednik v tem obdobju ogledal 8.801, oziroma skoraj enega na dan. Zadnjega ni videl do konca, zaradi bolečin v nogi so ga še isto noč odpeljali v ljubljanski Klinični center, kjer je 4. maja 1980 tudi umrl. Zato ne čudi, da je bila njegova vloga v jugoslovanskemu filmu neizmerna. Videl je vso domačo produkcijo tistega časa, aktivno prebiral, včasih tudi komentiral in popravljal scenarije, izkazoval izjemen smisel za filmske detajle, si ogledoval delovne verzije filmov in skrbel za finančni input iz rezervnih fondov, saj se je presneto dobro zavedal, kakšna je moč filma pri ustvarjanju imidža in krepitvi notranje predstave o neki državi. Josip Broz Tito ni bil samo predsednik Jugoslavije, bil je, kot bi se temu reklo v filmskem žargonu, tudi vrhovni filmski producent.

Vse se začne z izgradnjo Avala filma v Beogradu, filmskega mesta, ki je gostilo holivudske in druge tuje mega produkcije v 60-tih prejšnjega stoletja. Jugoslovanska kinematografija je svojo največjo slavo požela z zgodbo o partizanskem junaštvu in reševanju ranjencev, epsko Bitko na Neretvi, filmom Veljka Bulajića, z internacionalno zasedbo svetovnih igralskih kalibrov tipa Orson Welles, Yul Brinner in Franco Nero, nominacijo za Oskarja in filmskim plakatom, ki ga je kreiral sam Pablo Picasso. To je film, zakaterega je Veljko Bulajić dobil na razpolago vojaške enote v popolni bojni opremi, za katerega so zavoljo avtentičnosti zrušili pravi most čez reko Neretvo in vanjo zmetali 20 topov, 16 tankov in kamionov ter nekaj ton druge bojne opreme, česar si tedaj menda ne bi mogli privoščiti niti Američani. Film, ki so ga, kot v dokumentarcu pripoveduje eden od protagonistov in velika zvezda jugoslovanskega filma Bata Živojinović, po zakotnih bosanskih predelih in na avtentičnih lokacijah snemali dolgih šestnajst mesecev, in sta v njem vojaški rok odslužili dve generaciji vojaških obveznikov, okoli 6.000 fantov. Si predstavljate? Služiti vojaščino v filmu Bitka na Neretvi?

Cinema Komunisto ponudi zanimiv vpogled v državo, ki zdaj živi le še v filmih in je tudi v času svojega obstoja sama ves čas nihala nekje med realnostjo in fikcijo. Vzgojila pa je izjemno kinematografijo in vodil jo je človek, ki bi morda, v nekih drugih okoliščinah, tudi sam postal filmar.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

6 odgovorov na “CINEMA KOMUNISTO (2011) ALI JUGOSLOVANSKI HOLIVUD (NA OGLED V LJ KINODVOR)”

  1. filmoljub - 21.02.2012 ob 18:26

    Odlično, še več takih zapisov! :cool:

    Anekdota iz nekega drugega dokumentarca (hm, ali pa sem to bral?) omenja zloglasnega Richarda Burtona, ki je bil menda praktično ves čas snemanja Sutjeske (1973) tako pijan, da večinoma ni dobro vedel, koga sploh igra (domnevno je občasno mislil, da gre za film o španski državljanski vojni) — za kamero sta bila pa moža bojda velika prijatelja. (No, vsaj eden je bil drugemu.) Fascinantno zgodovinsko obdobje.

  2. Bigger Than Life - 21.02.2012 ob 20:36
    Bigger Than Life

    Ja, to mi je znano, mislim, da je iz enega dokumentarca, samo se ne morem spomniti, iz katerega natanko. Mislim, da je Živojinović razpredal o tem. Če se ne motim.
    Res fascinantno zgodovinsko obdobje.

  3. ametist - 22.02.2012 ob 04:56

    Sedaj vemo zakaj je Jugoslavija propadla. Vse so naredili za preteklost, premalo za prihodnost.

  4. Rado - 22.02.2012 ob 09:57
    Rado

    Ametist,
    lepa misel, ki pa vendarle ni povsem točna. Nekaj je že moralo biti na tem socializmu, če se ga mnogi spominjajo s tolikšno nostalgijo.

  5. Dajana - 22.02.2012 ob 10:25
    Dajana

    Dobro napisano. Čakali smo na ta film. :)

  6. ljudina - 22.02.2012 ob 18:32

    Komunistični možganski pralni stroj.

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !