Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

MARČEVE IDE (2011) ALI ZAKAJ ZA VRAGA SPLOH VOLIMO?

Objavil/a Bigger Than Life 23.02.2012 pod DRAMA, KINO, RECENZIJE

Hja, politična drama je težek žanr. Meni osebno najljubša je najbrž JFK. Ta je res po mojem okusu: teorija zarote, atentat na predsednika, žrtveno jagnje, mafija, sodni proces, zagnan, pošten tožilec, resnično ozadje, odstiranje mračnih političnih spletk in skrivnosti, izjemni režija, posnetki in montaža, dober scenarij, izvrstna igra –  tiste tri ure mi vsakič švignejo, kot bi mignil.  Ko se Stone loti stvari s srcem in strastjo, je neprekosljiv. Ampak dobro, ne bom zdaj o Stonu.

The Ides of March je režiral politično ozaveščeni George Clooney, človek z raziskovalnim pedigrejem, če se ne motim, je bil njegov oče raziskovalni novinar. In tokrat se režisersko in igralsko loteva umazanega zakulisja ameriških volitev, v končnici napada, ko se – z menedžersko pomočjo brezvestnih političnih strategov – za prestižni naslov demokratskega kandidata za predsednika ZDA potegujeta le še dva kandidata,  Morris in Pullman, ki tečeta svoj zadnji krog po zveznih državah.

The Ides Of March je daleč od izjemne politične drame.  Je precej povprečna in značilno ameriška. Ameriko nam hoče prikazati še bolj ameriško, kot v resnici je. Ali pa manj ameriško, kakor vzameš. Ni blizu kakšnemu Good Night, And Good Luck. V bistvu ima človek ves čas občutek, da gleda nekaj, kar tako ali tako že ve. Da so v politiki in blizu nje ljudje posebnega kova, ki jim ne moremo zaupati ali verjeti. Da bodo prvo priložnost pograbili za to, da jo iztisnejo do konca in obrnejo sebi v prid tako, da nekomu drugemu pri tem zabijejo nož v hrbet. Navadni volilci smo zanje sredstvo, vir, tepci, ovce, lutke, raja, brezvezniki, fuckups, kot se lepo izrazi Ida (Marisa Tomei). In volitve so samo velik politični šov, poln sprenevedanj, laži, skorumpiranosti in podtikanj, spektakel, boj, igra za oblast, v kateri zmaga tisti, ki igra bolj umazano. To je njihov recept. Nič kaj lep poklic, pravzaprav. Če ima človek dušo in vest. A to je že druga zgodba.

Moja pričakovanja so bila očitno večja.  A mene, ki obožujem politične drame, ni pri najboljši volji z ničemer šokiral, z ničemer presenetil, z ničemer osupnil, z ničemer razsvetlil. Vse to že vem, mi je ves čas hodilo po glavi, vse to je bilo že videno v boljših izvedbah.  Režija je nekam počasna in raztegnjena, bi še najbolje opisalo moje notranje občutke. Nobene prave napetosti, gledamo pa politično dramo.  Scenarij je precej predvidljiv, romanca v njem povsem odveč in dialogi niso ravno vznemirljivi, iskrivi ali ostri, kot bi se od žanra pričakovalo. In če je meni scenarij predvidljiv, potem je predvidljiv.  Ali pa so me (slovenski) politiki navadili že vsega hudega in sem pravcati politični analitik, ki mu je vse že vnaprej jasno. Fino je le, da so vsi liki nesimpatični, to je pohvalno. A saj je težko biti simpatičen, če hočeš ves čas biti pri koritu. Še Stephen Meyers (Ryan Gosling), ki na začetku deluje kot nekdo, ki verjame v neke ideale,  se izkaže le za precej brezkompromisnega jastreba. Politika je umazana rabota in v njej ni mesta za čiste ljudi. Fenom žanra ob tej priložnosti toplo priporočam izvrstno, temačno, cinično, srhljivo, večno aktualno politično britansko mini serijo BBC produkcije House of Cards (1990).

Gosling kot Morrisov strateg je okej, George Clooney kot predsedniški kandidat Morris je pač George Clooney, Phillip Seymur Hoffman (Morrisov strateg) je dober kot vedno, Paul Giamatti (strateg nasprotne strani) takisto, Marisa Tomei (novinarka) še kar, Evan Rachel Good (pripravnica, ki se zaplete z demokratskim predsedniškim kandidatom, nato pa še z njegovim strategom Meyersem) bi lahko bila boljša.

Skratka, film, ki mu težko kaj posebej očitaš, razen tega, da ni nič posebnega, kot celota ne pusti nekakšnega trajnega vtisa. Dvomim, da se bo zapisal v filmsko zgodovino. Meni ljuba oseba na moji desni je med predstavo želela ven in tokrat z moje strani zato ni bilo zamere. Če jaz pobegnem takoj, ko se pojavi odjavna špica, je zame to skorajda enako. In tokrat sem. Torej, gledljivo, ni pa za dol past.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

7 odgovorov na “MARČEVE IDE (2011) ALI ZAKAJ ZA VRAGA SPLOH VOLIMO?”

  1. paucstadt - 23.02.2012 ob 10:11
    paucstadt

    Meni pa precej fin film! Ravno ta Clooneyev slog režije mi izjemno paše v tematiko. In vse protagoniste dobro razgali, dobro povrta v politiko, se mi zdi.

  2. Bigger Than Life - 23.02.2012 ob 10:18
    Bigger Than Life

    Eh, ne moremo se vedno strinjat, čeprav s tabo povečini se. Dopuščam tudi, da ni bil moj dan, a zdaj je, kar je je, mnenje je zapisano.

  3. filmoljub - 23.02.2012 ob 10:19
  4. Bigger Than Life - 23.02.2012 ob 10:33
    Bigger Than Life

    Hehe, mogoče me je vendarle iztiril predčasen odhod osebe na moji desni, zdaj pa bentim čez film.

    Ja, jaz na Clooneya kot igralca ne dam kaj dosti. Še najbolj všeč mi je v Burn After Reading, tista vloga se mu zelo poda. No, pa v Out Of Sight tudi … moram nehat, drugače še ugotovim, da mi je Clooney všeč …

    Hvala za linka, preberem!

  5. paucstadt - 23.02.2012 ob 13:03
    paucstadt

    Se strinjam s filmoljubom, clooney je dober za kamero. Dočim tudi pred ima svoje dobre trenutke, tudi aktualni the descendants mu je pisan na kožo, kanček podobna vloga kot v burn after reading, no res kanček :)

    Ne vem, sam sem ide videl tik ob vrhuncu naše predvolilne bitke in morda me je tudi zaradi tega toliko bolj prepričal, res nov, tehten dokaz, da je politika kurba.

  6. Bigger Than Life - 23.02.2012 ob 21:14
    Bigger Than Life

    Uf, čisto ste mi razsuli kritiko, hehe.

    Me veseli, da se krešejo mnenja.The Descendants grem pa gledat prihodnji teden. Komaj čakam Clooneya!

  7. paucstadt - 23.02.2012 ob 21:37
    paucstadt

    Ni res, kritike nihče ne razsuva. Če dobro in argumentirano poveš kako ti vidiš in zakaj tako, potem super in fajn. Sto ljudi, sto čudi ;)

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !