Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

IZBRISANI: DOLGE POČITNICE (2011) v KINODVORU

Objavil/a Bigger Than Life 6.03.2012 pod KINO, RECENZIJE

Slovenija je vendarle dobila dokumentarec o Izbrisanih. Na dvajseto obletnico tega škandalozno sramotnega protipravnega političnega dejanja, ki je za osnovne človekove pravice oropalo več kot 20.000 prebivalcev naše nove države. Več kot 20. 000 stalnih prebivalcev republike Slovenije, ki se po osamosvojitvi niso odločili za slovensko državljanstvo, je bilo kaznovanih z nezakonitim izbrisom iz registra stalnih prebivalcev. Izbrisani niso bili vsi tujci, zahodnih, pravih tujcev ta sofisticiran politični ukrep ni doletel. Izbrisani so bili samo tisti tujci, ki so bili etnični pripadniki kakšne druge republike iz naše bivše skupne domovine Jugoslavije. Skratka tujci, ki pred osamosvojitvijo niso bili tujci.

Dokumentarec smo dobili pozno, to dokumentarno novinarsko zgodbo številnih razsežnosti bi morala že zdavnaj posneti naša javna hiša RTV SLO, za to jo plačujemo, če mene vprašate. A dobro, kot pravijo: bolje pozno, kot nikoli, in posnel ga ni raziskovalni novinar, pač pa filmar. In na nek način je tudi to prav. S tem je dokazal, kako velik je v resnici pomen (filmske) kulture v našem prostoru in čemu vse kultura služi. Da je v službi domovine.

Damjan Kozole nam predstavi tri človeške zgodbe s srečnim koncem in v njih okoliščine, v katerih jih je izbris doletel, njihovo neskončno bitko z birokratskimi, policijskimi in pravnimi mlini ter dolgo pot do rešitve. Najdaljša je trajala dolgih 20 let. Dvajset let je trajalo, da je takrat petnajstleten fant, ki je odšel na počitnice v Srbijo in bil medtem izbrisan, dobil nazaj svojo domovino. Ker Slovenija je bila tudi njegova domovina,  čeprav ni imel državljanstva! Prav presunilo me je, ko je opisoval svojo prvo vrnitev po štirih letih neželene odsotnosti. Ko je tam nekje na Madžarskem presedel iz srbskega v slovenski avtobus (ja, tako se je takrat potovalo iz Slovenije v Srbijo ali obratno, to poznam iz lastne izkušnje) in je začutil Slovenijo že v tistem avtobusu: na to ga je spominjala notranjščina s svojo opremo, zavese na oknih, vonj, glasba, ki je odmevala iz zvočnikov … vse! Na slovenskem avtobusu ob neki pumpi na Madžarskem, bogu iza nogu!,  je ta fant spet začutil dom!

Kozoletov dokumentarec je vsekakor vreden ogleda, čeprav ni popoln. Meni malo premalo pove o glavnih akterjih izbrisa, torej tistih, ki so ga idejno domislili v svojih glavah. Film predstavi le, kako je potekalo glasovanje o tem spornem 81. členu Zakona o tujcih: v drugem krogu je bil izglasovan z glasom več. Premalo tudi pove o vseh tragičnih posledicah tega ukrepa. Ljudje so namreč zaradi izbrisa tudi umirali: bili medtem izgnani iz Slovenije domov, na vojna območja in tam zato umrli. V filmu se pojavi tudi izjemni dr. Doplihar, ki vodi ljubljansko ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Postreže nam s krutim podatkom, da je vsaj 117 ljudi zaradi izbrisa storilo samomor. Pokaže pa film aktualen odnos desnice to tega vprašanja in na splošno njihov pogled na pravno državo, človekove pravice ter pomen in vlogo Ustavnega sodišča: desna politična opcija, stara in mlada,  še vedno sprenevedavo lajna svojo lažnivo pesem o izdajalcih Slovenije in odškodninah, ki bodo našo državo spravile na kant! Kozole tudi izpostavi, da vsa zadeva še vedno ni urejena dokončno in zadovoljivo. Na poti do pridobitve statusa, ki tem ljudem preprosto pripada in jim je bil nezakonito odvzet po krivdi države, ta država še vedno postavlja preveč ovir, postopki so še vedno predlogi, predvsem pa niso brezplačni.

Vsi slovenski državljani smo vsa ta leta lahko spremljali to pravno, politično in človeško sramoto, v kateri so dolga leta družno sodelovale vse politične opcije, tako leve kot desne. Celo pokojni predsednik Drnovšek, ki je v drugi polovici svojega predsedniškega mandata doživel nekakšno razsvetljenje, prebujenje in spreobrnjenje, tega političnega zločina, po mojem vedenju, nikoli ni izpostavil ali pograjal. Tako velik je bil ta greh.

Zato je potrebno izpostaviti zelo posebnega človeka, gospoda Matevža Krivica, nekdanjega ustavnega sodnika, ki je ta primer prevzel. Gospod Krivic je pač človek, ki ne prenese krivic. Nomen est omen. Je borec za pravice marginalcev v naši mali zatohli omejeni državici. V življenju ne prisegam na idole. A gospod Krivic je meni blizu temu. O Matevžu Krivicu bi bilo treba posneti film, dokumentarec, karkoli, treba bi bilo spodbuditi mlade ljudi, da v njem vidijo vzornika. V pravniku z etiko, srcem in dušo, ki je ta primer prevzel, vanj vložil vso svojo delovno in čustveno energijo, se zanj boril javno in ni odnehal do konca. Še vedno dela na tem primeru. In na številnih drugih, ki zadevajo ljudi, ki jih naša država noče in zavrača. Človek, ki je izbris in kasnejše vedenje političnih veljakov v zvezi z njim zelo dobro opisal z eno samo besedo: perverzno. Lahko mu samo pritrdim.

Številke niso pomembne. En sam izbris bi bil preveč. Pa vendar so pomembne. En sam izbris bi dopuščal možnost napake, desetitisoče ljudi dokazuje namerno zlorabo politične oblasti za kršenje ustavno zagotovljenih pravic, in to na podlagi etnične pripadnosti. Izbris je samo dokaz, da smo tudi Slovenci genociden narod. V zadnji vojni smo imeli le srečo, da je trajala relativno kratkih deset dni in da smo ljudi izbrisali le iz registrov. Če se temu seveda lahko reče sreča. Sreča bi namreč bila, če bi delovali že takrat kot pravna država in se to sploh nikoli ne bi zgodilo.

Film je na ogled v ljubljanskem Kinodvor še do prihodnjega tedna.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji

En odgovor na “IZBRISANI: DOLGE POČITNICE (2011) v KINODVORU”

  1. D - 22.04.2012 ob 16:27

    A je dokumentarec objektiven? Ker bi blo to zanimivo enkrat razumet. (sem novejša generacija)

Komentirajte




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !