Bigger Than Life

I wouldn't have it any other way

ČAS JE, DA SE RESETIRAMO: THE ARTIST (2011), RETRO FILM Z AKTUALNO POANTO

Objavil/a Bigger Than Life 26.01.2012 pod FILM, NADŽANRSKO, PRIPOROČAM, RECENZIJE

Filmov, kot je The Artist, že dolgo ne snemajo več. Tudi gledalcev, ki bi odraščali z nemimi črnobelimi filmi, ne delajo več. Iz vsakega kadra tega filma veje, da je nastal iz čiste, skoraj romantične ljubezni do filmske umetnosti. Pravi cinefilski izdelek v črnobeli tehniki, brez zvoka besed, posnet v maniri holivudskih filmov iz 20-tih in 30-teh let prejšnjega stoletja. Je krasen dokument davno minulega časa, umetelno vtkanega v našo sedanjost. In pravi preizkus ljubezni do filma za sodobnega popkorn gledalca.

Ni naključje, da je tak film nastal prav zdaj. Sodobni svet se spopada z največjo gospodarsko krizo po letu 1929. Živimo v času nenehnega, na trenutke grozečega obeta vsesplošnih sprememb na vseh področjih našega življenja: priče smo medijski revoluciji, družbeni preobrazbi, politični kataklizmi, kulturni profanizaciji, finančno-ekonomskim zlomom, predvsem pa vse večji potrebi posameznika po iskanju lastnega jaza in njegovega izraza.

V ospredju je zgodba o umetniku, Georgeu Valentinu, filmskemu igralcu, ki je leta 1927, ko se filmska pripoved prične, velika zvezda nemega filma. Tako velik je, kot je bil resnični Rudolph Valentino. A ko v do tedaj nemi svet filma vstopi zvok, umetnik – pa naj bo še tako velika zvezda – ki se tehnični inovaciji le smeje v brk in se ji kot upornik brez razloga postavlja po robu, pade v brezno pozabe.  Izgubi svoj jaz, ker izgubi svoj izraz, novega pa, iz notranjih strahov, ni pripravljen razviti.

Film je kljub retro podobi presenetljivo sodoben, ker je prekleto aktualen.  George Valentine je slehernik, ki vztraja na okopih in zavrača spremembe, ki jim ne more ubežati, in se zato pusti povoziti času. Če hoče res živeti, se mora na pogorišču svoje izgubljene identitete vzpostaviti na novo. Resetirati. Odvreči lupino, s katero se je obdal kot s ščitom, ki ga zdaj le še omejuje in ograjuje od drugih. Slišati mora svoj glas, da lahko spregovori. Odpreti se mora sebi, ljubezni, življenju.

Življenje je umetnost. Kdor zna živeti, je umetnik.

  • Share/Bookmark

MELANHOLIJA

Objavil/a Bigger Than Life 26.01.2012 pod FILM, KINO, RECENZIJE

Melanholija je film, ki ga je treba gledati večkrat. Na gledalca deluje skorajda terapevtsko: s svojo brezkompromisno iskreno tesnobno liriko nas vseskozi neprizanesljivo vznemirja, ko čakamo na polom in katastrofo, doživimo pa razodetje in katarzo.

V prefinjenem prepletu magično lepe fotografije, ki v mnogih prizorih deluje kot razkošno poslikano slikarsko platno, mogočne, usodno tragične Wagnerjeve glasbe iz opere Tristan in Izolda, kompleksne, s simboli tlakovane zgodbe, ki poveže razdejanje človeške duše in konec sveta, je nastal film, ki je krvavi diamant. Lars von Trier v njem občuteno razgrne svoje doživljanje notranjega in zunanjega sveta. Potopi se v tolmun svoje duše tako globoko, da nam je jasno, zakaj ne more več iz nje. Režiser in scenarist, ki sam pravi, da v svojih filmih preigrava eno in isto temo, v Melanholiji doseže vrhunec intimnega soočenja s sabo. Sooči se z vsem, kar nas določa: s starši, družino, razmerji, zakonsko zvezo, ljubeznijo, religijo, vsiljenimi normami, obredi, predstavami, pričakovanji in željami. Obračuna z lažno predstavo človeka o sebi, svetu, v katerem živi, in ne nazadnje z znanostjo.

Melanholija je film, ki deluje na toliko različnih ravneh, kot je kompleksna človekova osebnost. Vsi liki v filmu so kot delci njene celote. Radoživ in uživaški, a čustveno hladni, sebični oče (vedno v elementu John Hurt), cinično surova, zagrenjena mater brez iluzij (strupena Charlotte Rampling), kontrol frik mož/svak (duhovita vloga Kieferja Suttherlanda), izgubljeni ženin brez neveste (solidni Alex Skarsgård), vampirski šef agencije (prepričljivo odurni Stellan Skarsgård), nadležni prazni vajenec (Brady Corbet), anonimni marljivi sluga Little Father (diskretni Jesper Christensen), vase zagledani organizator svojih porok (elitistični Udo Kier), nedolžni otrok (ravno prav prikupni Cameron Spurr) ter seveda junakinji filma, sestri Justine (res čudovito melanholična Kirsten Dunst) in Claire (perfektno krhko-trdna Charlotte Gainsbourg). Vsi skupaj ustvarjajo podobo načetega sveta, v katerem se odvija duševna drama glavnih junakinj.

Melaholična Justine z notranjo gotovostjo zavrača življenje kot dobro, trezna Claire išče odgovore v znanih ji predstavah, čeprav tudi njo mučijo strahovi. Premisa, da je življenje samo na Zemlji, ki jo zagovarja Justine, je lahko prispodoba za to, da smo vsi, ki živimo, v resnici sami, osamljeni in zato pozabljivi. Življenje je samo na Zemlji. Zemlja je zla. Nihče nas ne bo pogrešal. Življenje je za Justine samo po sebi zlo. Njena depresija, oziroma melanholija, ki izvira iz tega védenja, se manifestira kot odsotnost želje po življenju. Justine se od življenja odtuji, Claire se ga krčevito oklepa. Ko začne Zemlji groziti trk s planetom Melanholija, se postopoma zlomi Claire, Justine pa medtem zajame mir neprizadetosti. Konec vsakršnega življenja je za Justine preprosto dejstvo, za Clair pa grožnja in vir tesnobe. Melanholik je pač človek, ki je na najhuje že pripravljen, zato se v težavnih okoliščinah intuitivno odzove brez strahu. Postane teta Steelbreaker, Nezlomljiva.

Lars von Trier brez grenkobe ali obžalovanja pove iz globine duše: nič ni večno, nihče od nas se ne bo zapisal v večnost, vsi bomo le za vse večne čase izginili v njej. To lahko sprejmemo neprizadeto pomirjeni in brez strahu ali pa se z neskončno grozo brezglavo otepamo konca, ki je določen in neizogibljiv.

  • Share/Bookmark